V praksi se velikokrat srečamo s situacijami, v katerih se prodajajo nepremičnine, ki so v celoti ali deloma v so-lasti z drugimi solastniki. Za takšne primere 66. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v tretjem odstavku določa:
“(3) Solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Če predkupno pravico uveljavlja hkrati več solastnikov, lahko vsak od njih uveljavlja predkupno pravico v sorazmerju s svojim idealnim deležem.”
Predkupno pravico lahko v takšnih primerih uveljavlja skladno z določbami 508. člena Obligacijskega zakonika (OZ):
“(1) Predkupni upravičenec mora v 30 dneh po prejemu lastnikovega obvestila o nameravani prodaji na zanesljiv način obvestiti prodajalca o svoji odločitvi, da bo izkoristil svojo predkupno pravico.
(2) Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri sodišču.”
Pri čemer sodišče sprejme sodni depozit le, če predlagatelj izkaže, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v sodni depozit in če položi predujem za stroške (primerjaj 207. in naslednje Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1). Pogoji za sodni depozit pa izhajajo iz pravila prvega odstavka 301. člena OZ:
“(1) Če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču.”
V praksi mora torej solastnik, ki uveljavlja predkupno pravico pri prodaji nepremičnine, skladno z zakonom praviloma v roku 30 dni prodajalcu vnaprej nakazati celotno kupnino. S tem zagotovo prevzema poslovno tveganje glede izpolnitve na strani prodajalca, glede česar pa je tudi pravna literatura jasna:
“Pravilo drugega odstavka 508. člena OZ, ki določa obveznost plačila kupnine ob sprejemu predkupne ponudbe, je nujno za varovanje upravičenega interesa lastnika stvari. Pravilo ima prednost pred načelom sočasne izpolnitve in prodajno pogodbo na podlagi predkupne pravice uvršča v obliko prenumerandnega kupa. Lastnik stvari je zaradi predkupne pravice omejen pri izbiri kupca. Če se predkupni upravičenec odloči tako, je prodajna pogodba sklenjena med lastnikom in njim. Zato lastnik stvari pri sklenitvi prodajne pogodbe ne more ugotavljati in se ozirati na kupčevo plačilno sposobnost. S tem se izpostavlja tveganju neplačila kupnine. To tveganje pa je odpravljeno z odločbo drugega odstavka 508. člena OZ. Če predkupni upravičenec plača takoj, to tveganje odpade. To je pravzaprav cena, ki jo mora predkupni upravičenec plačati za svojo pravico. S takojšnjim plačilom se predkupni upravičenec sam izpostavi tveganju neizpolnitve lastnika stvari kot prodajalca (komentar M. Juharta k 508. členu: Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 309).”